Katere zgodbe še živijo v lokalni skupnosti in katere bi lahko iztrgali pozabi ter jih iz terenskih zapiskov, knjig, lokalnega spomina ponovno obudili?  Takšno vprašanje so si postavili člani študijskega krožka Z Legendami po Bistrici ob Sotli, ki je potekal v organizaciji KD Legende in podpori krajevne knjižnice Bistrica ob Sotli v letu 2022.

Zbrane zgodbe  so umestili v prostor in  pripravili interpretacijski sprehod za  naše učence. Učenci so skozi doživeto pripovedovanje Teje Peperko (etnologinje in nacionalne turistične vodnice) spoznavili kulturno dediščino domačega kraja v prostoru, kjer so se zgodbe zgodile, oziroma ob dediščini, ki je temelj zgodbe.

Celotedenskemu dežju navkljub smo se v torek, 27. septembra, podali po poti zgodb v meglen dan. A ravno ob pravem času, ob pravi zgodbi, so se meglice dvignile in nam razkrile pogled na Kunšperski grad, Cesargrad in grad Podsreda. Tudi zvonik  Marijine cerkve na Svetih gorah smo ozrli.

»Danes zjutraj, ko sem vstal iz postelje, sem pogledal skozi okno. Videl sem sonce, ki je kukalo iz megle. Bil sem zelo vesel, da ni bilo dežja. Ko sem prišel v šolo, me je zanimalo, kdaj bomo odšli.«

Nejc Ulčnik, 5. r.

 

»Z nami je bila Teja Peperko iz Društva Legende. Ta kulturni dan smo imeli 5.r., 4.r., in 3.r. Kulturni dan je temeljil na legendah in zgodbah. Čeprav smo nekaj zgodb že poznali, smo jih spoznali še več.

Torej ob 8.40 smo se odpravili na malico in jo pojedli in, ko smo pojedli, smo šli na oder. Tam smo se pogovarjali in dogovorili, kaj in kako. Okoli 9.15 smo se odpravili na naš potep. Prvo smo iskali spomenik iz kamna. In našli smo ga, skrival se je pred parkom pri občini. To je bil kamen časti ali antipranger. Torej o njem smo se malo pogovorili in gospa Teja Peperko nam je v njem povedala eno zgodbo. Naslednja točka se je skrivala pri postojanki na poti proti Klestam. Tudi tam smo izvedeli zgodbo. Tako smo naprej iskali naslednje točke in prišli do konca. Tako se je končal naš pohod.

Danes sem se imela zelo lepo in sem uživala pa čeprav sem bila lačna in so mi noge skoraj odpadle.«

Živa Vračun, 5. r.

(Skupno 98 obiskov, današnjih obiskov 1)